Vadbena enota

Geschrieben von: Dr. Vojko Strojnik

Vadbena enota je najmanjša organizacijska oblika vadbe, ki je namenjena enkratni izvedbi ene ali več praviloma sorodnih vadbenih vsebin. Dnevno izvedemo eno ali več vadbenih enot. Vadbena enota ima svojo strukturo, ki jo sestavljajo uvod, glavni del in umirjanje.

Uvod ali ogrevanje je namenjen pripravi na glavni del vadbene enote. Njegov obvezni del je dvig telesne temperature in po potrebi zagotovitev funkcionalne gibljivosti in aktivacije. Telesno temperaturo povečamo aktivno, z gibanjem. Če so v glavnem delu vadbene enote vsebine, ki zahtevajo velike amplitude gibov in intenzivnost, potem je drugi del ogrevanja namenjen povečanju gibljivosti in aktivacije.

Glavni del vadbene enote je vadbena vsebina, s katero naj bi dosegli določene učinke, kot npr. izboljšanje vzdržljivosti, moči, ravnotežja, koordinacije, gibljivosti in hitrosti. Običajno se na vadbeni enoti izvede ena ali dve vsebini. Če sta dve, je pomembno, v kakšnem vrstnem redu ju izvedemo. Aktivacija, koordinacija, hitrost in ravnotežje (vsebine, kjer je poudarek na delovanju živčnega sistema) praviloma zahtevajo spočitost, zato so na vrsti pred vsebinami, ki povzročajo znatno utrujenost. Vsebine, ki povzročajo veliko utrujenost, so vedno na koncu glavnega dela vadbene enote.

Določenih vsebin ni smiselno izvajati na isti vadbeni enoti, celo v istem vadbenem obdobju ne. Razloga sta lahko nezmožnost kvalitetne vadbe ali pa tveganje poškodbe. Šprinti in tekmovalna tehnika nikakor ne gredo skupaj z vadbo za povečanje mišične mase. Kratkotrajne posledice vadbe za moč so: mišična utrujenost, mikroskopske poškodbe mišičnih vlaken (sestavni del procesa rasti mišice), poslabšan občutek za položaje telesnih delov onemogočajo mišicam učinkovito in koordinirano delo. Zato pravih maksimalnih naporov (kot sta hitrost in tekmovalna tehnika) po vadbi za moč ni smiselno izvajati. Če pa jih že poskušamo, potem porušena koordinacija gibov poveča obremenitev že tako občutljivih in deloma poškodovanih tkiv in s tem poveča možnost resnih poškodb.

Umirjanje služi postopnemu zmanjševanju obremenitve za prehod v počitek. Pri vsebinah, kjer je bila velika obremenitev živčnega sistema in majhna obremenitev energijskih sistemov, bo statično raztezanje glavni del umirjanja. Po aktivnostih, ki povzročajo tvorbo mlečne kisline, se je smiselno najprej izteči (ali izkolesariti), da iz mišic čim prej odstranimo mlečno kislino. Šele ko je mlečna kislina odstranjena, je smiselno raztezati mišice, da jih sprostimo za hitrejšo regeneracijo. Tudi po aktivnostih, kjer pride do izčrpanja mišičnega glikogena (dolgotrajni tek in kolesarjenje), se je smiselno najprej izteči in hkrati poskrbeti za vnos energijskih snovi (predvsem v obliki enostavnih ogljikovih hidratov) in mineralov, šele nato sledi raztezanje za sproščanje mišic. Po zelo veliki zakisanosti mišic (kot pri vadbi za povečanje mišične mase) je treba primerno raztezanje opraviti približno dve uri po koncu vadbe, ko v mišicah ni več mlečne kisline. Seveda se je treba pred takim zakasnjenim raztezanjem ponovno ogreti.